Moj Bog in moje vse! sv. Frančišek Asiški

Mir s Teboj!

Mogoče te je pritegnil naslov naše spletne strani?

Mogoče si utrujen/utrujena in potrebuješ osvežitev?

Morda začutiš delež Duha, ki veje med nami.

V vsakem primeru: dobrodošel/dobrodošla!

Lahko se tudi prijaviš na prejemanje novic.

In ko odideš, rad/rada spet pridi.

Skušnjave in preizkušnje

Skušnjave in preizkušnje so na poti med ŽE in ŠE NE del naše človeške stvarnosti. V skušanju Jezusa se zrcalijo naše človeške skušnjave, se razodeva stanje človeške narave pa tudi potrebe našega srca. V skušnjavi spoznamo, kdo ali kaj v njem prebiva, s čim je »okuženo« in kakšen nemir se ga polašča.
Naše srce si želi zadovoljiti veliko potreb in želja. V želji po posedovanju (gmotnih dobrin, ugodnosti, časti, priznanja, itd.) nas napade skušnjava, da bi spremenile kamen v kruh in s tem potešile lakoto srca. S tem obrnemo lestvico vrednot na glavo. Samo kruh življenja in Beseda resnice, ki prihajata od Boga, bosta umirila srce in potešila temeljno lakoto.
Tudi nas pogosto napade skušnjava, da bi iskale znamenja, da bi pričakovale čudežne rešitve, nekaj, kar vzbuja pozornost, nekakšen Božji poseg, podobno kakor v skušanju Jezusa: vrzi se dol, angeli te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen (Lk 4,10–11). Človeška slabost nas nagiba k temu, da bi Bogu dajale »nasvete«, kako, kdaj in kaj naj za nas naredi. Kot Božji otroci pa bi morale biti pripravljene čakati v vztrajnem upanju. Tudi takrat, ko nas zagrnejo temine, nas mučijo strahovi in ne vidimo izhoda iz kakšnega položaja. Prav tedaj, v temi, dokazujemo vero v luč, vero v Boga, ki je vedno zvest svojim obljubam …
Zdravilo za vse svoje skušnjave najdemo v Jezusovih besedah in v zgledu njegovega življenja. Predvsem zdravilo za vse, saj je v Jezusovem trpljenju zdravilo za vso hudobijo, v katero moremo pasti. Nič manjša pa ni korist, ki jo imamo od njegovega zgleda. Kristusovo trpljenje je namreč moč, da usmerjamo vse svoje življenje (sv. Tomaž Akvinski). Če iščemo zgled ljubezni, popolnega darovanja sebe, ga najdemo v Kristusu in njegovi smrti na križu. Če iščemo zgled potrpežljivosti, ponižnosti in popolne pokorščine, najdemo vse to v Križanem. V njem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja (Kol 2,3), v nasprotju z vsemi drugimi zakladi, ki si jih želimo.
Postni čas je za vsako izmed nas na poseben način čas resnice; resnice, ki se ji bližamo, ko odgovarjamo na klic: Spreobrnite se in verujte evangeliju. To je tudi pot, po kateri moramo hoditi v vsakdanjem soočanju s preizkušnjami in skušnjavami. To je edini način, kako naj jih premagujemo.
(Iz postnega pisma, s. M. Natalije Palac, vrhovne predstojnice Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja)

Blagor lačnim

V pripravi na evharistični kongres se ob Božji besedi iz Nove zaveze, ki govori o Blagrih posebej ustavljam ob Jezusovih besedah Blagor lačnim. Poznamo lačne kruha v misijonskih deželah, še posebej blizu so nam prizori iz Haitija, ko sila za hrano vodi do pretepa, prerivanja, kraje, ropanja, ubijanja … Vsak človek ima pravico do hrane. Bog Stvarnik je ustvaril toliko dobrin in človeku dal darove, da bi jih tako uporabil, da bi bilo hrane za vse dovolj, če bi jo le spoštovali in pravično razdelili.
Hrane za telo bi bilo dovolj tudi, če bi bili lačni najprej tiste hrane, ki nam jo Bog podarja pri vsaki sveti maši in za nas predstavlja duhovni življenjski sok. Saj se pri evharistični, Jezusovi daritvi in z našim sodelovanjem, sedaj in tukaj dogaja to kar je zapisal že prerok Ezekijel: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali«. (Ezk 36, 25-27)

Prebudimo močneje hrepenenje, »lakoto« po evharističnem kruhu, v katerem se srečamo z živim Bogom in nam daje duhovni življenjski sok. V moči tega soka bi moralo naše sodelovanje z Božjimi darovi postajati takšno, da bi bilo za vse dovolj tudi telesne hrane. Naj nam pri tem pomaga zavestno in odgovorno vstopanje v milostni čas posta.

Prešernov dan - hvaležnost in spodbuda

V obnebju slovenskega kulturnega praznika prebiram:

"Ne bód'mo šalobárde! Moskvičánov, Gorenjci moji! knjige mi berimo, in kar nam všeč bo, úzmat' se učimo od bógmejov na meji Otomanov!

Iz kotov vseh od Skjaptrov do šamánov tak, kakor srake gnezda vkup nosímo besede tuje, z njim' obogatímo slovenskih novi jezik Ilirjánov.

Prekósili res bomo vse naróde, narstarši med jeziki jezik bóde, ki se iz te čobodre bo naredil,

ker bomo tak govórili v Emoni, ko žlobodrali so tam v Babiloni, ko bil jim Bog je govorico zmédil."

         (F. Prešeren, Zabavljivi sonetje)

Želim, da bi v naši deželi bolj ljubili in s srcem negovali materni jezik ter v njem z veseljem nagovarjali, se pogovarjali, se pozdravljali.

V skrbi za ohranjanje kulturne in jezikovne značilnosti in različnosti posameznih področij sveta je UNESCO pred 11 leti uvedel "mednarodni dan maternega jezika" (21. februar). Marsikatere mednarodne pobude ne poznamo dovolj - najbrž tudi ne, da je leto 2010 "mednarodno leto zbliževanja kultur", kar se dotika vseh področij življenja in delovanja (npr. tudi vere in medverskega dialoga).

Naj nam bo Prešernov dan v veselje in hvaležnost, pa tudi v izziv in spodbudo, da se spet malo zamislimo in pogledamo, kako bi tudi sami prispevali k boljši rabi materinščine v našem okolju.